Začetna zaljubljenost je minljiva, zato začnemo videti v partnerju tudi slabe lastnosti, takrat se pravo spoznavanje partnerja šele začne.
Poroka je obred, s katerim v ljubezni združita svoji individualni življenjski poti v novo skupno celoto, ki bo trajala vse življenje. Z njim podredite svoje življenje višjim ciljem vajine nove življenjske zveze. Vse kar bosta počela od zdaj naprej, bo vplivalo na oba, oziroma na vajino celotno družino.
Začetna zaljubljenost
Ko se zaljubimo, odnos teče sam od sebe. Nič nam ni težko, veliko smo skupaj, a z malo besedami. To je čas, ko v našem svetu padejo vse obrambe in smo popolnoma odprti drug za drugega.
Ko zaljubljenost počasi izzveni, pa se pokaže, ali je par zares sposoben ohraniti odnos in zoreti v ljubezni.
Zrel, trden odnos pomeni medsebojno sprejemanje, spoštovanje, ranljivost drug pred drugim, ki je v prvi vrsti vezana na odkrivanje svojega čustvenega sveta in lastnih globin nezavednega. Kadar lahko oba skupaj naredita ta korak naprej, potem vesta, da sta prava drug za drugega.
Zgolj ljubezen ni dovolj
Ali sta že imela vajin večer ob dišečih svečah, ko sta po dobri večerji, odkrito drug z drugim glasno razmišljala o vplivu, ki ga bo vsak od vaju vnesel v življenje drugega? Pri tem ne pozabita pod drobnogled vzeti vseh vajinih osebnih in kariernih ciljev, načrtov glede otrok (število, način vzgoje itd.), izbire kraja bivanja in oblike bivališča ter drugih vajinih želja, na doseganje katerih bo zaradi skupnega življenja imel močen vpliv tudi partner. Vajini življenji se namreč združujeta v eno harmonično celoto. Partnerjeva predstava o zvezi se mora prekrivati z vašo predstavo, strinjati se morata o osnovnih življenjskih vrednotah. Zveza in ljubezen namreč nista ista stvar.
Prava ljubezen je takrat, ko se združimo s partnerjem v eno bitje!
Združena v eno
Ko zaljubljenost mine, se v ozadju pojavi veliko globlja dinamika para, ki ima namen, da človek v določenem odnosu globlje spozna sebe ter odpre in razreši svoj ranjeni del.
Za globok in iskren odnos ne zadošča le poročanje dejstev ali pripovedovanje svojih zamisli in mnenj. Potrebno se je odkrito in iskreno pogovoriti o občutkih in čustvih. Prav to je tisto, kar osebo vodi do vedno bolj jasno določenega občutka za lastno identiteto. Pomembno je, da lahko spregovorimo tudi o temni plati svojega notranjega sveta. Dokler svoje slabosti skrivamo, lahko z drugimi vzpostavimo le površinski stik.
Če lahko drug drugemu iskreno povesta, kdo sta ali kaj si mislita, ljubita in spoštujeta, kaj sovražita, česa se bojita in v kaj zaupata, tedaj in samo tedaj lahko vsak od vaju raste. Le takrat je lahko vsak od vaju to, kar v resnici je. Lahko govori to, kar resnično misli, pove, kar zares čuti ter da izraz temu, kar resnično ljubi.
Konflikti omogočajo osebno rast
Ko se začne graditi globlja intima in zaupanje v odnosu, se je nemogoče izogniti konfliktu. Vsak konflikt je pravzaprav nezaveden trk ob potlačene rane, ki jih partnerja nosita s seboj. Ostajanje na ravni konflikta, ki bi ga hotela rešiti tako, da dokaževa kdo od naju ima prav ali pa z umikom (da se določene teme ne bova dotikala), ker je prenevarno in naju razdvoji, pomeni ohranjati odnos na plitvini in varni razdalji. Izogibanje konfliktu onemogoča rast v odnosu, pravzaprav ga počasi ukinja. Soočenje s konfliktom in iskreno prizadevanje, da bi oba razumela, ob kaj sva trčila, posamezniku omogoča, da odkrije globljo resničnost o samem sebi.
Vzdrževanje trdnega odnosa
Vsak odnos je unikaten in za to, da lahko živi in raste, ni zunanjega recepta, ker gre za dva živa posameznika s kompleksno razsežnostjo vsega kar sta, kar imata, kar sta prehodila.
