Ali so faze ljubezni le mit? Kako vplivajo na vajin odnos?
Kadar govorimo o ljubezni, je pesniški jezik toliko vgrajen v vsakdanji govor, da smo pozabili na realnost. A realnost je takšna, da ljubezen v bistvu ne obstaja. Obstajata zgolj dve osebi, ki se imata radi in to je tisto, kar imenujemo ljubezen. Ljubezen ni en občutek, ampak sta dva: občutek, da nekoga ljubimo in občutek, da nekdo ljubi nas. To je še bolj jasno takrat, ko doživljamo enega od teh občutkov, drugega pa ne.
Ker ljubezen ni bitje ali neka pojava, ampak je to odnos oziroma veza, zasnovana na občutenjih dveh oseb, ne moremo govoriti o njenem »naravnem« razvoju ali o fazah, skozi katere mora iti vsak posameznik in vsak par. V realnosti je potrebno ljubezensko razmerje graditi, da lahko odnos vzdržujemo pa tudi spreminjamo.
Zadnjih sto let smo se kolektivno opili z mitom o ljubezni, ki prinaša veliko in trajno srečo. Zaradi tega smo razvili neko novo občutenje, ki ni naravno – ni ga v primitivnih plemenih – in to se imenuje zaljubljenost. Danes ljudje verjamemo svojim občutkom in svojemu telesu, »ker občutki ne varajo«. Ravno nadaljnji razvoj neke veze kaže, da se občutenja še kako lahko motijo. Kakorkoli že, večina nas izbira na osnovi tega, kako močna je privlačnost do nekoga.
Ljudje, ki v ljubezni iščejo smisel življenja, ki poskušajo iz svojega življenja narediti pravljico, kot so to brali v romanih ali gledali v filmu, običajno živijo v razočaranju. V tem primeru obstaja tipičen obrazec, ki sestoji iz treh delov (to so faze obrazca, ne ljubezni):
Faza idealizacije in zaljubljenosti
Ne zaljubljamo se slučajno, ampak takrat, kadar mislimo, da smo našli nekoga, ki odgovarja naši predstavi o idealnem partnerju, s katerim lahko imamo idealen odnos.
Ko se pojavi neka podobnost realne osebe z našo idejo (ideal izhaja iz besede ideja), mislimo da so tudi ostale lastnosti osebe takšne, kakršne iščemo. Takrat se počutimo blaženo, saj vse kaže, da je ta oseba prava. Hkrati pa se tudi partner trudi, da bi se čim bolje predstavil, zato da bi ga sprejeli.
Faza nezadovoljstva in konflikta
Čez čas se zavemo, da naš partner ni oseba, za kakršno smo ga imeli. Začetniška ljubezen se ohladi in partnerja se ne trudita več za vzajemno naklonjenost, tako kot sta se na začetku. Mnenje o tem, kakšno bo življenje v dvoje, kako izgleda »prava« veza ali zakon, je pogosto različno, zato prihaja do nezadovoljstva, posledično do konfliktov in prepirov.
Pomembno je razumeti, da ljubezen in veza nista isto. Ljudje se lahko zelo ljubijo, vendar zaradi tega, ker imajo povsem različne predstave o ljubezni, ne morejo ustvariti stabilne veze.
Razrešitev ali odlaganje
Vse dokler si ljudje želijo, da bi bil partner isti kot na začetku, ga poskušajo spremeniti.
Ko končno razumejo, da se partner ne bo spremenil, so razočarani in sprejmejo realnost svoje situacije. Takrat pretehtajo kolikšna je stopnja ne ustrezanja:
- Če je stopnja majhna, sprejmejo novo realnost in ostanejo skupaj. Skozi čas se takšni odnosi lahko razvijejo in postanejo zelo močne in kvalitetne veze.
- Če je stopnja nestrinjanja velika in če verjamejo, da lahko najdejo kar iščejo ali zaslužijo nekje drugje, se razidejo.
- Lahko se tudi zgodi, da nezadovoljni ostanejo v vezi, ker so prisotne še druge stvari zaradi katerih si ne dovolijo oditi: otroci, kredit, bolan in nemočen partner itd. Odločijo se, da se bodo žrtvovali, ker »ne morejo« oditi in zato preidejo v stanje čakanja, na primer dokler otroci ne odrastejo. Te osebe, si šele takrat dovolijo začeti novo življenje.
- Obstajajo tudi tisti »pol-razočarani«, ki niso zadosti zadovoljni, da bi ostali in niso zadosti nezadovoljni, da bo odšli. Zato ostajajo v vezi in z enim očesom spremljajo svet in ljudi, v iskanju »priložnosti«.
