Individualizem in partnerstvo

0
412
Individualizem in partnerstvo
Individualizem in partnerstvo

Individualizem v zvezi pogosto vodi v konflikte. Partnerstvo in zakonska zveza pomenita, da se morata drug drugemu predati in si zaupati.

Individualizem je v sodobnih družbah naraščajoča težnja posameznika, ki jo uveljavlja tudi kot temeljno zahtevo v medsebojnih odnosih: »Jaz sem jaz, ravno zaradi tega sem edinstven-a, če me imaš res rad-a, me sprejmi.«

Takšna ultimativnost pa večkrat vodi v konflikte, spore in celo razhode, kjer partnerja ne najdeta več skupnega jezika. Kako se torej spopasti s tem izzivom, da bo učinek obojestransko partnersko zadovoljstvo?

Živeti individualizem je živeti sterilnost

Individualizem oz. avtonomnost v zvezi posamezniku sicer omogoča, da lažje nadzoruje svoje življenje, vendar je pogosto tako življenje zelo sterilno in lahko človeka privede v malodušje in nezadovoljstvo.

Človekova temeljna potreba je biti sprejet, ljubljen, razumljen, se pravi biti v zdravem odnosu, ker se tudi v odnosu prebudi življenje.

Odnos je tisto temeljno bivanjsko stanje človeka, iz katerega izhaja in v katerega se vselej vrača. Kako pa znotraj odnosa manevrirati med željo po povezanosti in željo po samostojnosti?

Krmariti med povezanostjo in samostojnostjo

Pri tem je ključna dinamična in spoštljiva izmenjava občutij, ki predstavljajo zdrav in zadovoljujoč odnos, ki živi.

Tako niti pretirano poudarjanje zlitosti niti poudarjanje avtonomnosti ne funkcionirata.

Pri funkcionalnem zakonskem odnosu je pomembna odločitev, da dva želita pripadati drug drugemu, se imata rada, se spoštujeta, sta iskrena in sta si zvesta. Ob tem se zavedata, da bodo njuna začetna vznesena občutja enkrat izginila, in da takrat nastopi čas za dejansko odločitev in zavezo drug drugemu.

Neizogibni boleči trenutki ne pomenijo nujno, da sta se zmotila, ko sta izbrala drug drugega, temveč lahko pomenijo, da sta vstopila v proces, ko drug drugemu lahko pomagata predelati boleče vsebine iz preteklosti, ki se (skoraj nujno) prebudijo v intimnem odnosu.

Zavezati se pomeni predati se in pripadati

V ozadju pretirane zadržanosti do zaveze oz. vstopa v zakonski odnos je strah pred bližino.

Biti zakonec pomeni predati se, pustiti, da te nekdo lahko prizadene, pri tem pa ostaneš brez rezerve ali varovalke.

Hkrati pa to tudi pomeni, da ti nekdo izjemno zaupa, ker se ti je upal predati in ti pripadati. Zakonska terapija danes tako cilja na to, da bi ljudje živeli medsebojne odnose na način, ki prinaša več zadovoljstva. To pomeni, da si zakonca upata, tvegata več stvari v odnosu in da ju ni pretirano strah narediti prvega koraka ali nečesa novega.

Nenazadnje je partnerstvo tisti temelj skupnosti in tudi tisto srečanje individualnih razlik, kjer skozi medsebojno prizadevanje nastaja nekaj kvalitativno novega, svežega, najinega, kar poprej ni obstajalo prav nikjer. In tako je krog individualizma s partnerstvom sklenjen.

zp8497586rq

Sodelujoči strokovnjaki:

Drago Jerebic, Foto: Nataša Muller

Drago Jerebic

http://www.blizina.si/

specialist zakonske in družinske terapije, strokovni vodja Družinskega inštituta Bližina v Celju, licencirani zakonski in družinski terapevt pri ZZDTS

Prejmite redne uporabne informacije o poroki Brezplačno.