Dan za dnem smo obdani z idejo, kako pomembno je najti tisto pravo osebo. Poroka se v filmih pogosto smatra kot končni cilj partnerstva. Le malo pa jih prikazuje, kako je po poroki – ko pospravimo belo obleko, ko vznemirjenje ob pogledu na poročni prstan mine in ko z zakoncem pričnemo živeti življenje, polno vsakodnevnih užitkov in tudi občasnih skrbi.
Samo ljubezen ni dovolj – ključna je tudi komunikacija
Ključno je nasloviti tudi samo komunikacijo. Psihoterapevtka Katja Z. Istenič pojasni, da so na partnerskih terapijah pari pogosto presenečeni, ko jim pove, da se morajo naučiti prepirati. Le redki se namreč znajo prepirati na miren in spoštljiv način, ki je usmerjen v iskanje skupnih rešitev. Veliko parov ob večjem nesporazumu jezno eksplodirajo ali pa jezo potlačijo in kuhajo mulo. S kuhanjem mule smo si Slovenci še posebej domači. Na ta način drugi osebi sporočamo, da smo nezadovoljni z njo, ne da bi dali tej osebi priložnost, da skupaj razrešimo konflikt. Glavni cilj oziroma namen kuhanja mule je zlasti vzbuditi občutke strahu, krivde in dolžnosti v drugi osebi. Gre za igro moči, pri kateri zmaga tisti, ki dlje vztraja v zanikanju drugega.
Teme, ki jih že pred poroko raziščita, so gospodinjstvo, finance, definiranje zvestobe, pričakovanja glede prihodnosti, način vzgoje morebitnih otrok ter kako bosta ohranjala zvezo ljubečo.
Pred časom je psihoterapevtko Istenič obiskal zakonski par, ki je imel težave s komunikacijo. Kadarkoli sta se sprla, je žena postala zelo tiho in ni hotela govoriti z možem. Karkoli je mož naredil, je žena vztrajala v tišini, včasih tudi po več dni. V zadnjih nekaj letih se je ženino kuhanje mule stopnjevalo, njun odnos pa slabšal. Tekom partnerske terapije smo ugotovili, da žena, ko je odraščala, ni smela izražati svoje jeze. Odraščala je v prepričanju, da se jezijo le tisti ljudje, ki nimajo nadzora nad sabo. Kadar se je doma kot otrok začela kujati, pa so se starši nanjo odzvali in ji pogosto ugodili. Svojo jezo se je tako naučila skriti ter jo izražati na pasiven način. Tekom terapije sta se naučila, kako konflikte reševati raje sproti in na konstruktiven način. Naučila sta se, da kritike ni koristno posploševati (npr. ‘Nikoli ne pomiješ posode!’). Spoznala sta tudi, kako pomembno je, da kritiko naslovita na vedenje (npr. ‘Ni mi všeč, ker danes nisi pomil posode.’) in ne na osebo (npr. ‘Pacek si!’). Ob prepirih sta nehala drug drugega obtoževati, kdo je kriv za nastalo situacijo, temveč se usmerila v iskanje rešitve. Naučila sta se tudi, kako pretekle prepire, ko jih rešita, pustita za sabo.
Povsem naravno je, da v zakonu nastopijo tudi obdobja, ko nam je težje in ne vemo, kako bi se s partnerjem zopet povezali. Srečni in uspešni zakonci se zavedajo, da so težja obdobja naravna in stalno iščejo načine, kako se s partnerjem (ponovno) zbližati in zakon ohranjati ljubeč, igriv in trden.
Za svojo srečo ste odgovorni sami
Preden se posvetimo zakonu, je pomembno vedeti, kdo v zakon sploh vstopa, poudarja strokovnjakinja Istenič. Koga lahko resnično osrečimo? Koga lahko spreminjamo?
Ne, v mislih nima vašega bodočega zakonca, temveč vas same. Kdaj lahko svojemu partnerju date največ – ko ste srečni in veseli ali ko se počutite nezadovoljne? Srečni pari se zavedajo, da ni naloga njihovega partnerja, da jih osreči. Vedo, da so za svojo srečo in dobro počutje v prvi vrsti odgovorni sami. Poleg skupnih imajo tako tudi lastne cilje ter počnejo tudi večje in manjše stvari zase, za svoje dobro počutje in osebnostno rast. S tem so tudi do svojega partnerja lahko bolj odprti, ljubeči in sprejemajoči.
